The Journey Towards Success: It Begins With Creation

Staring at the vast canvas of life, have you ever found yourself pondering over the colors to choose, the strokes to make, the picture to paint? Success — a seven-letter word that’s as enigmatic as it is desirable. This elusive state, often viewed as a mix of hard work, dedication, skill, perfect timing, and a dash of luck, can seem intimidating, even unattainable. But, what if I told you the key to success lies in a simple yet profound act? Let’s delve into the transformative power of creation and how it paves the road to success.

Success is often thought to be the consequence of some mysterious combination of hard work, dedication, skill, good timing, and a sprinkle of luck. It’s a puzzle that seems impossible to solve, mainly because the concept of ‘success’ is incredibly subjective, varying drastically from one person to another.

However, if you’re at a crossroads, unsure of which path to tread or what to do in life, consider this — start creating. Begin with the things that interest you. Are you a music enthusiast? Compose a melody. Do you enjoy writing? Start a blog. Passionate about technology? Develop an app. It doesn’t matter how trivial your projects might seem, the importance lies in the act of creating, the act of bringing something to life from just an idea.

Why is creation so vital, you might ask? It’s simple. Creation demonstrates your willingness to work, to put in the effort, to breathe life into your passions and share them with the world. It’s about making your mark, however small it might be.

So, the next time you find yourself questioning the road to success, remember this — start creating. In the labyrinth of success, creation might just be the key that unlocks the path for you. It’s not just about achieving a particular end-goal, it’s about the journey of exploration, about learning new skills, and about nurturing the confidence to turn your ideas into reality.

Remember, success isn’t only about luck, it’s also about the strength of your endeavours and the depth of your passions.

Drugačnost v fotografiji

Kako izstopati na trgu, ki je prenasičen s fotografskimi storitvami? Kako najdi "svoj stil" v fotografiji? Kako izraziti svoj glas v fotografski skupnosti? Kako izboljšati svoj portfolio? Je dobro bit "čuden" v svojem fotografskem delu?

William Eggleston

“William Eggleston. Človek, ki je fotografiral na barvni film, ko so vsi imeli barvno fotografijo za amatersko.”

Živimo v instant svetu. Kjer je vse takoj in če ni takoj, potem boljše, da sploh ni. In to velja tudi za fotografijo.

Skoraj vsak ima dandanes telefon, ki je spodoben naredit kakovostne fotografije. In to seveda s pridom ljudje tudi uporabljamo. Vsako sekundo je samo na Instagramu objavljenih več kot 955 fotografij. Drugače povedano, od začetka, ko ste začeli brati to razmišljanje pa do te povedi, je bilo objavljenih skoraj 20 000 fotografij. In kako dafu#%! naj nekdo opazi moje fotografije?

konsistenca

Ena od pomembnih točk, ki se omenja v razvoju fotografa, je ta, da si more vsak najti nek določen stil. Ta stil tako nekega fotografa predstavlja in ga zaznamuje, na način, da ga stranke na trgu v prihodnosti lažje najdejo ter prepoznajo. Ravno zato je pomembna vztrajnost in konsistenca pri nekem določenem stilu, ki si ga izberemo. 

Neko nenapisano pravilo je, da ko smo 80 % zadovoljni s stilom, ki smo ga razvili, da z njim vztrajamo. Če smo 100 % zadovoljni, je verjetno nekaj narobe.

Predvsem je to pomembno za vaše bodoče stranke. Le te se odločajo za sodelovanje z vami na podlagi vašega dosedanjega dela in vaših dosedanjih izkušenj. Če boste poroko fotografirali z analognim fotoaparatom na črno-bel film, običajno pa fotkate digitalno in večinoma barve fotke, nevesta ob izročitvi fotoknjige ne bo ravno najbolj srečna.

To ne pomeni, da morate opustiti vso kreativnost ob prehodu na "profesionalno" fotografsko pot. Vseeno pa je najboljše, da na komercialnih projektih ne eksperimentirate in kreativnost sprostite na svojih osebnih in domačih projektih.

Instagram profil @insta_repeat - zabavno odkrivanje “inovativnih” fotografij

bodimo čudni v svetu trendov

oz. "kako scat proti vetru, brez da bi bil preveč moker".

Kot smo že prej ugotovili je pomembno, da na trgu izstopaš. Z drugimi besedami, fajn je, če si vaj delno "čuden".

Ena od pomembnih dejavnikov v fotografiji so trendi. Če želimo izstopati je najboljše, da jim ne sledimo. Oz. da jih celo sprejmemo z zamikom. Verjetno se vsi spomnimo, belih trakov okoli fotografij na Instagramu. Včasih izjemen hit, ki je šel tako daleč, da so postali že "overused". Dandanes pa, ko se je val uporabe le teh umiril in jih uporablja še redkokdo, pa predstavljajo nekaj zanimivega na profilih fotografov. Mogoče dodajo tudi kanček profesionalnosti, celotnemu izgledu Instagram profila.

V vsakem primeru je trende najboljše pustiti pri miru in iti svojo pot. Predvsem na daljši rok se nam bo to obrestovalo, zaradi velikega nihanja v trendih. Poleg tega, če bi se trendom konstantno prilagajali, nimamo možnosti, da dejansko odkrijemo nek svoj stil.

Če bi radi odkrili in ustvarili nekaj svojega je za to najboljša kratka miselna vaja.

Za začetek se moramo spustiti na nazaj miselni nivo otrok. Ko smo bili majhni, se je ves svet vrtel okrog nas. Vsaj zdelo se nam je tako. Vprašati se moramo, kaj bi fotografirali, če ne bi bilo nikogar potrebno navdušit, če nam noben ne bi dihal za ovratnik ...?

Tako najlažje pridemo nazaj do samih sebe in odkrijemo, v katero smer zapeljat naš fotografski slog.

Robert Frank

Pomembnost osebnih projektov

Verjetno je to, da začnem kot fotograf delat na osebnem projektu, ena izmed pomembnejših stvari, ki jo lahko narediš zase in za svoj razvoj.

Ko začneš z osebnim projektom, se začneš ukvarjat z nečem kar te res zanima. Pa naj bodo to fotografiranje kraja v katerem živiš, ulični portreti, fotografiranje sadja. Zame je vsaj trenutno pisanje teh fotografskih razmišljanj.

Taki fotografski projekti so na koncu vedno najbolj odmevni. Zakaj? Ker ko se fotograf ukvarja z osebnim projektom vanj vloži veliko več truda in svoje duše, ter zato po navadi nastane nekaj res posebnega. Eden od takih primerov je fotografski projekt Roberta Franka – Američani. Kot priznan modni fotograf se je odločil preiti na veliko manj gotovo pot ulične fotografije. S tem preskokom in njegovimi kasnejšimi uličnimi fotografijami, se je vpisal med najpomembnejše fotografe na svetu.

Urša Premik (Hilda na fotografiji)

Poleg tega so osebni fotografski projekti prostor, ki je odprt za eksperimentiranje (za razliko od naročenih). S takimi projekti lahko preskušamo nove fotografske tehnike, ki smo jih na novo odkrili, novo tehnologijo, ki nam je na voljo ...

Eden od odmevnejših osebnih fotografskih projektov je Hilda. Portretna fotografinja Urša Premik, je portretno fotografirala svojo babico Hildo in jo tako postavila na piedestal. S tem je pokazala lepoto starosti na svojevrsten način. Tega niso spregledali niti v spletnem uredništvu revije Vouge, kjer so Hildo postavili na naslovnico spletne izdaje Vouga.

Onkraj pravil kompozicije

Kompozicija je ena od stvari s katerimi se sreča vsakdo, ki se sreča s fotografijo. Po mojem mnenju je to tudi ena pomembnejših tematik na področju fotografije. Pod tem imenom nas večina pozna mnogo pravil (pravilo tretjin, pravilo lihih itd.) in idej, kako naj bi postavljali objekte znotraj fotografij a to kljub temu to ni vse, kar kompozicija obsega.

Finn Beales

Kaj pritegne našo pogled?

Kot fotografi želimo človeški pogled voditi po fotografiji in tako ustvariti neko navidezno urejenost, ki dela fotografijo prijetno na pogled. To lahko naredimo na štiri načine, ki so jih potrdile znanstvene metode. To so:

1. Najbolj svetel element

2. Najbolj saturirana barva

3. Območje z največjim kontrastom

4. Človeški obrazi

Za potrditev zgornjih tez, si poglejmo par fotografij in jih analizirajmo.

View fullsize

View fullsize

Ob pogledu na zgornjo fotografijo lahko opazimo, da naš pogled zanese proti Tomažu, ki je modro oblečen v desnem spodnjem kotu fotografije. Ta del fotografije je najsvetlejši, saj ga osvetljuje žarek, po katerem potuje naš pogled do Tomaža. Poleg tega, da je to najsvetlejši del, je to tudi del z največjo barvno saturacijo, saj sta modra obleka in oranžna čelada, dve najbolj saturirani območji na fotografiji. Potem naš pogled odnese proti levi strani fotografije, kjer se nahaja drugi najbolj saturiran del, rdeče obleke naše male skupinice. Tako lahko vidimo, da se zgornja analiza fotografije sklada z točkami, ki smo jih navedli zgoraj. A ena ni nobena, kot pravijo. Zato si poglejmo še eno analizo. :)

View fullsize

View fullsize

Zgornja fotografija je črno bela in zato točka o saturiranosti barv že v začetku odpade, a kljub temu si lahko pogledamo 1 in 3 točko.

Na fotografiji sem hotel usmeriti gledalčev pogled proti nastopajočemu in pokazati njegovo majhnost v dvorani polni ljudi. Pri prvem so mi v veliki meri pomagali že lučkarji, ki so nastopajočega ustrezno osvetlili in tako dosegli, da so se ljudje osredotočili na nastop in ne na dogajanje v dvorani. Pri tem pripomore tudi to, da ima nastopajoči belo srajco in se tako lepo loči od črnega ozadja, ki ga obdaja.

Njegovo majhnost pa pokažemo z minimalističnim pristopom do fotografiranja. Ko ga obdamo s črno okolico, dosežemo da ga kot gledalci vidimo majhnega in tako pokažemo kontrast med njim in dvorano, polno poslušalcev.

Kaj pa pravila?

A to pomeni, da moramo opustiti učenje fotografskih pravil, kot je na primer pravilo tretjin, in se zanašati le na intuicijo? Na kratko, ne. Pravila so še vedno uporabna in vsakdo jih zavestno občasno uporabi. Pomagajo nam v težjih situacijah, ko smo pod stresom ipd. Pomembno je le to, da se pravil ne držimo “kot pjanc plota” ampak si pustimo odplavati v svet naše intuicije in kreative.

Kritike in kritiki (oz. kako izboljšati svoje fotografije)

Kako pridem do dobre kritike? Kako si najdem mentorja? Kako izboljšam svoje fotografije? Kaj naj naredim, če se počutim izgubljeno na svoji fotografski poti?

Hiroshi Sugimoto

Verjetno je najboljši način za izboljšanje fotografskega dela, poslušanje dobre in konstruktivne kritike. A to ni tako enostavno, kot se zdi na prvi pogled.

Če gremo na začetek in se vprašamo, kakšna sploh je dobra in konstruktivna kritika? Če strnem na hitro, bi lahko rekel da so prvine, ki jih vsebuje dobra kritika, sledeče:

Albert Watson

1. Človek, ki podaja kritiko se mora zanima za fotografijo in mu podajanje kritike ne sme biti odveč.

2. Človek, ki podaja kritiko mora biti seznanjen z namenom fotografije/projekta.

3. Človek, ki podaja kritiko mora poznati tebe osebno (vsaj na področju fotografije in znanja o fotografiji).

Tako vam predlagam, da preden vzamete neko kritiko za dobro in jo začnete poslušat, vzamete papir in obkljukate, če kritika sovpada z zgornjimi tremi pogoji. Če je odgovor pritrdilen, potem lahko skoraj 100% rečemo, da se da iz te kritike nekaj naučiti. Ampak kako do konstruktivnih kritik?

Pregledi in ocene

Prvi način, ki ga bi izpostavil so pregledi/ocene dela. V angleščini bi to poimenovali reviews.

Do njih se da najenostavneje priti, saj dandanes že mnogi fotografi in galerije ponujajo storitev ocenjevanja del drugim fotografom. Velikokrat to izgleda tako, da vnaprej pošljete vaše fotografije v pregled in se potem dogovorite za video klic z izbranim fotografom oz. vam ta posname krajši video, v katerem poda kritiko vašega dela.

Slednje je precej uporabno, saj si lahko kritiko večkrat zavrtite in preučite, poleg tega pa vas tudi ne obvezuje časovno. Poleg tega vam predlagam, da pripravite vnaprej vprašanja, ki jih bi radi zastavili, saj lahko na tak način potegnete še več iz take kritike. Prav tako je pomembno, da niso ta vprašanja preveč na široko zastavljena, ampak se dotikajo tistega področja ki vas najbolj zanima.

Richard Avedon

Mentorji

Verjetno je ta opcija najboljša od vseh naštetih v tem članku, a zato tudi najtežja. Iskanje mentorja ni lahko, a to ne pomeni, da ni dosegljivo in mogoče. Če bi pogledali, kako si najlažje poiščemo mentorja, bi šli nekako takole:

Za začetek je nujno, da poiščemo nekoga, ki ga občudujemo. Pa ne samo na fotografskem področju, ampak na splošno, saj mentor pusti na nas samih celosten pečat in ne samo fotografski. Nato je dobro da poiščemo, kako bomo dodali vrednost mentorjevemu življenju. Če vzamemo na primer slikarskega mentorja, mu lahko ponudimo, da mu zastonj dvakrat na teden pospravimo atelje in očistimo orodje, v zameno za pregled našega dela in svetovanje (pri fotografih lahko pospravimo foto studio, uredimo fotografski arhiv, pomagamo pripravit in obesit razstavo itd.). Če tudi mi sami ponudimo neko koristno vrednost, je bolj verjetno, da nas nek mentor sprejme pod svoje okrilje.

S tem da je pri mentorstvo pomembno biti pozoren na to, da ne začnemo popolnoma reproducirat mentorjevega sloga. Mentorjeve nasvete in usmeritve moramo vedno vzeti kot smernice, ki nam kažejo določeno smer, a ni potrebno, da jim slepo sledimo in upoštevamo.

Umetniški sopotnik

Še zadnja možnost, ki si jo bomo danes pogledali je, umetniški sopotnik. To je nekdo, ki je približno enako dolgo na umetniški poti kot ti. Pa s tem ne mislim, da je enako star, ampak da ima približno enako količino fotografskega znanja kot ti.

Elliott Erwitt

Najverjetneje je to nek_a prijatelj_ica, ki se prav tako kot ti, ukvarja s fotografijo in želi stopiti na novo stopničko v svetu fotografije. Pri tem je pomembno, da sta res obadva zavzeta za dajanje in sprejemanje kritik. To pomeni, da sta odprta eden z drugim in sta pripravljena sprejeti karkoli reče drugi. To je predvsem  pomembno zato, ker če nekdo daje kritiko in se začne oseba na drugi strani branit, bo ta kritika naslednjič manj iskrena in tako naprej. Zato ima iskrenost pri takih kritikah, izjemno velik pomen.

Torej če povzamem, imamo tri načine za pridobivanje dobrih in konstruktivnih kritik; preglede fotografij, mentorje in umetniške sopotnike. Vsak od teh način ima prednosti ter slabosti in zagotovo različni načini ustrezajo različnim ljudem, a če potegnemo črto je ključno to, da enega od zgornjih načinov izberemo in se lotimo iskanja dobre kritike. Samo tako bomo lahko resnično izboljšali svoje fotografsko delo in izboljšali naše fotografije.

Linije ki so, a jih ni

Kaj sploh so vsiljene linije na fotografiji? Kako ustvarimo te linije? Kakšen je pomen teh linij? A so te linije uporabljali že v slikarstvu ali je to neka nova iznajdba?

Robert Frank

Če ste začeli z branjem o fotografskih linijah in črtah v tem članku, vam priporočam, da prvo skočite na članek Linije in črte po fotografsko in se potem vrnete na tega. Če pa ste slednjega že prebrali oziroma ne marate, da vam kdo ukazuje, potem pa veselo berite naprej.

Za začetek se ponovno vračamo v primerjavo slikarstva in fotografije. Na spodnji sliki Jeana-Baptistea Greuzea lahko opazimo uporabo vsiljenih linij. Samo gibanje od leve proti desni strani, dela sliko bolj dinamično in usmerja naš pogled. Postavitev figur z iztegnjenimi rokami, ki kažejo proti sredini slike tako usmerjajo naš pogled, da v začetku opazimo le dva gospoda, ki kažeta drug proti drugemu, šele potem pa skupino deklic, ki ju rotijo naj nehata.

Tako Jean z spretno uporabo linij povede naš pogled po sliki, čeprav nobene od teh linij v resnici ni. Vse nastanejo le v naši glavi.

Jean-Baptiste Greuze

Torej če bi pogledali definicijo vsiljenih linij v fotografiji, bi lahko rekli, da so to linije, ki so prisotne a ne v fizični obliki. Le te usmerjajo naš pogled in nas vodijo čez fotografijo/sliko. Večinoma usmerjajo naš pogled, da si fotografijo pogledamo v takem zaporedju kot si je avtor zamislil.

View fullsize

Ray Metzker

Ampak kako sploh ustvarimo vsiljene linije?

Fotografija na desni (avtor Ray Metzker) nam to pokaže na najbolj minimalističen način, kar se da. Na popolnoma črnem ozadju nam pokaže figuro človeka v beli uniformi, ki hodi proti vhodu v avtobus. Samo njegovo gibanje ustvarja linijo med vrati, ki jih ne vidimo in med njim samim in zato je verjetno to eden izmed najbolj čistih primerov uporabe vsiljenih linij.

Poleg gibanja lahko vsiljene linije ustvarimo z uporabo pogledov. Primer tega je fotografija Gottharda Schuha, v kateri vidimo povezovanje pogleda kmeta s konji. Tako že sama poševna linija nakazuje gibanje v fotografiji, ki ga potrdita konja v gibanju.

Gotthard Schuh

V zaključku bi lahko rekli, da je pomembno, da poznamo moč vsiljenih linij iz dveh razlogov. Kot prvo lahko z njihovo pomočjo usmerjamo pogled po fotografiji in tako pokažemo dele fotografije prej kot druge, pa čeprav so v resnici vsi elementi enako vidni.

Drugi pomemben dejavnik je, da ne uničimo svoje dobre fotografije z napačno uporabo linij. Kompozicija je kot hišica iz kart, ki se lahko ob nepravem premiku hitro poruši. Bolj kot ne je dobro, da vemo, da je tudi vsiljena linija lahko razlog, zakaj neka fotografija deluje, druga pa ne.

Filmski trak ali digitalni senzor?

Dandanes fotografiranje na film postaja vedno bolj popularno. Ampak zakaj? Zakaj bi kdo dandanes še vedno fotografiral na film? Zakaj bi kdo izbral bolj kompleksno metodo, če je digitalno fotografiranje enostavnejše?

Dino Kužnik

Analogni svet

Verjetno najboljši argument filmski fotografiji je izgled fotografij, ki jih dobimo s filmsko tehniko. Razlika v barvah, velikokrat boljše barve kože… Splošna estetika fotografij posnetih na filmski trak je zato nekaj posebnega, a to ni edina prednost filmske fotografije.

Jason Kummerfeldt

Kompleksnost celotnega procesa, dela filmsko fotografijo dosti manj dostopno in zato tudi bolj zadovoljivo. Po uspešno razvitem filmu je zadovoljstvo neprimerljivo večje, kot pri kopiranju fotografij s SD kartice. Tako ustvari celoten proces, okolje, ki dela filmsko fotografijo brezčasno. Dejstvo, da je filmska fotografija močno povezana z tiskom in produkcijo fizičnih fotografij, dela le to veliko bolj fizično in osebno. Za razliko od digitalne fotografije, kjer je tiskanje fotografij velikokrat na stranskem tiru, je pri filmski fotografiji tiskanje v ospredju.

Pogosta tema pri filmski fotografiji so stroški. A zadeva je mogoče bolj kompleksna, kot se zdi na prvi pogled. Redni stroški so pri filmski fotografiji res večji (nakup in razvijanje filma), a začetni stroški niso. Dober fotoaparat na film ne stane več kot par sto eur, medtem ko lahko dobra digitalna mašina hitro zaide čez tisočaka. Zato je filmska fotografija privlačna za začetnike, ki nimajo velikih »budžetov« oz. za ljudi, ki se želijo s fotografijo ukvarjati le občasno. Da ne govorimo, da se kakšna stara filmska kamera velikokrat skriva na mnogokaterem  podstrešju ali kleti. Dejstvo, da imajo take kamere malo digitalnih komponent in večinoma delujejo s pomočjo mehaničnih principov, jih dela težje pokvarljive in dlje delujejo. Poleg tega delujočim filmskim fotoaparatom z leti cena raste, medtem ko digitalnim pada (vsaj generalno gledano).

Ampak sam nimam veliko izkušenj s filmsko fotografijo, zato se mi je zdelo dobro, da kontaktiram Dina Kužnika. Dino je slovenski fotograf, ki trenutno deluje v New Yorku in ima precejšnjo zalogo izkušenj s filmsko fotografijo. V nadaljevanju, lahko preberete njegovo videnje analogne fotografije v tem precej digitaliziranem svetu. Več informacij o Dinu najdete na njegovi spletni strani.

Dino Kužnik in analogna fotografija

Dino Kužnik

Za osebne fotografske projekte uporabljate analogno tehniko. Zakaj? Kljub temu da vzame to več časa, je bolj kompleksno.

Ne samo za osebne, ampak tudi za komercialne. Če je možno oz. če me za to najamejo klienti, fotografiram na film srednjega formata. S pomočjo filma sem izoblikoval poseben stil in zato fotografiram na film kadarkoli lahko. Veliko strank, dobim ravno na ta račun, ker jih privlači estetika fotografiranja na film. Fotografiram seveda tudi v kombinaciji z digitalno kamero, tako da se poslužujem obeh tehnik.

Osebno mi je digitalna fotografije preveč sterilna, novodobni objektivi preostri. Objektiv, katerega uporabljam na srednjem formatu ima karakter, ki ga novejši objektivi in kamere ne morejo pričarati. Predvsem pa me navdušuje tudi sam proces analogne fotografije, saj se na ta način bolj posvetim subjektu in opazovanju same kompozicije, kot pa kameri in zajetim fotografijam.

Se vam zdi pomembno, da vsak fotograf pozna analogno tehniko kot predhodnico digitalne tehnike?

Ne sploh ni nujno. Vsak ima svojo, unikatno pot. Vendar sem prepričan, da je zelo pozitivno in blagodejno vpliva na rast posameznika kot fotografa. Analogen proces in nasploh delo v temnici sta zelo zanimiva, privlačna in »rewarding« procesa. Ne biti začudeni, če vas cisto prevzameta :)

Kaj je boljšega pri analognem fotografiranju, kot pri digitalnem? Kaj vas privlači pri fotografiranju na film?

Dino Kužnik

To je čisto subjektivno vprašanje, tako da ni nič zares boljšega ali slabšega v splošnem pomenu... je že res, da so nove kamere pošasti, ki zmorejo vse in imajo milijon tehničnih prednosti. Vendar se sam niti ne ubadam s tako tehničnimi stvarmi - najbolj pomemben je končni izdelek - fotografija. Kot sem že omenil fotografiram tako digitalno kot analogno. Proces analogne fotografije mi osebno veliko bolj ustreza, ker sem si izoblikoval stil na osnovi analogne fotografije. Te fotografije imajo unikaten karakter, proces je bolj počasen in me naredi bolj fokusiranega, in pa čisto iz neke osebne preference - "bolj mi sede" fotkat analogno.

Če povzamemo bi lahko zaključili, da se mora vsak odločiti sam. Odločitev pa ni tako enoznačna, kot bi se mogoče komu zazdelo na prvi pogled. Definitivno je vredno poskusiti oba procesa, saj lahko precej pripomoreta k naši osebni fotografski rasti.

Hvala Dinu, da si je vzel čas in vam, ki ste prebrali do konca. Če ste prebrali do sem, že ni bilo tako dolgočasno. :)

Linije in črte po fotografsko

A je črta samo majhen pravokotnik? Kako vplivajo različne linije na fotografijo? Dejansko je več različnih vrst črt v fotografiji? In dejansko so tudi razlike v tem, kaj naredijo na fotografiji?

Matt Black

Črta je eden od osnovnih elementov kompozicije. V slikarstvu predstavlja tudi začetek ustvarjanja, saj če poenostavimo, je slikanje le nizanje številnih linij, črt. Na področju fotografije je zadeva rahlo obrnjena, saj fotografi iščejo linije v fotografijah in jih ne ustvarjajo, a pomembnost linij se s tem ne zmanjša.

Kljub temu je linija, najbolj abstrakten in fizično neobstoječ pojem v kompoziciji. Zakaj? Ker linija predstavlja le mejo med dvema različnima vzorcema. To si lažje predstavljamo če sami sebe vprašamo: »kdaj postane črta lik in ni več samo črta?«.

A kljub abstraktni naravi črte oziroma linije, predstavlja ta ključen element na fotografijah. V osnovi poznamo 5 različnih vrst linij. To so:

• Navpične

• Diagonalne

• Vodoravne

• Organske

• Vsiljene

Vsaka vrsta linije ima svoje karakteristike in daje fotografijam svojevrsten občutek, a kljub temu nam v osnovi vse linije omogočajo določene celostne tehnike. V to lahko štejemo, da z linijo razpolovimo fotografijo, jo mogoče razdelimo na več delov.

Henri Cartier-Bresson

Slednja tehnika je lepo vidna na desni fotografiji. Na njej Henri Cartier-Bresson odločno razpolavlja dve ženski in jih na ta način odtujuje, postavlja vsako v svoj kontekst.

Druga pomembna prvina linij je usmerjanje pogleda. Z pravilno uporabo linij lahko gledalčev pogled zadržimo na fotografiji in usmerimo njegovo pozornost v določen subjekt. Tako linije imenujemo vodilne črte oz. leading lines.

Na primeru lahko vidimo kako je vodilne linije uporabil Thomas Hoepker. Črta, ki razmejuje sipine in nebo nas elegantno pripelje do subjekta, ki je postavljen v spodnjo levo četrtino. Tako nas fotografija popelje po tej liniji, ki je prijetna našemu očesu.

Thomas Hoepker

Zied Ben Romdhane

Poleg tega so vodilne linije pomembne, ker nam dajejo občutek perspektive oz. pomanjkanje le te. Primer uporabe za prikazovanje globine in perspektive bi bila spodnja fotografija, Zieda Bena Romdhane.

Prvo kar opazimo na fotografiji so brez dvoma železniški tiri. Ti vodijo naš pogled skozi fotografijo proti središču fotografije in nam dajejo iluzijo perspektive, kljub temu, da je fotografija objekt dvodimenzionalne razsežnosti.

Wile E. Coyote in Road Runner

Mogoče nam idejo linij, ki kažejo perspektivo še boljše prikaže ena od legendarnih risank Looney Tunesov v kateri Wile E. Coyote skuša prelisičiti Road Runnerja, da bi se zaletel v zid. Seveda neuspešno.

Vrste linij

V fotografiji poznamo v osnovi 5 različnih vrst linij, kot že zgoraj povedano. V teh razmišljanjih, si bomo podrobneje ogledali navpične, vodoravne, diagonalne in organske linije. Vsiljene linije, pridejo na vrsto naslednjič.

Najbolj pogoste in najbolj opazne so brez dvoma navpične linije, ki prevladujejo v arhitekturni fotografiji. TE predstavljajo red in urejenost. Občasno lahko z njimi ponazorimo tudi moč, še posebej če opazujemo fotografijo zgradbe z žabje perspektive.

Hiroshi Sugimoto

Če poznamo navpične, poznamo tudi vodoravne. Te je najverjetneje najpodrobneje raziskal japonski fotograf, Hiroshi Sugimoto. Ta s svojimi fotografijami morskega obzorja ponazarja umirjenost vodoravnih linij.

Če z vodoravnimi linijami prikazujemo določeno umirjenost, potem so diagonale popolno nasprotje. Slednje lahko s pridom uporabimo za dodajanje energije fotografijam. To je lepo vidno na spodnji fotografiji Roberta Franka, ki je rahlo nagnjena. Ko pogledamo fotografijo, nam ta predstavi določeno gibanje in lahko celo začutimo, da se avtomobil na fotografiji premika. Tega ne bi zasledili, če bi bila fotografija fotografirana popolnoma vodoravno, saj v taki postavitvi delovala veliko bolj monotono in umirjeno.

Robert Frank

Med linijami, ki so vidne na fotografiji, pa poznamo tudi take, ki niso najbolj ravne. Te največkrat zasledimo v naravi in pokrajinski fotografiji.

Povezujemo jih z naključnostjo in lepoto narave, same po sebi pa nimajo neke fotografske moči (razen estetske). Organske linije najboljše uporabimo v povezavi z diagonalnimi, navpičnimi oziroma vodoravnimi linijami. Uporaba je pri tem odvisna od našega namena.

Spodaj imamo dva primera povezave med organskimi in ostalimi linijami.

Fotografija snega z Islandije (avtor Thomas Heaton) ima hribčke peska postavljene diagonalno, kar spodbuja dinamiko v fotografiji.

Ob njej je postavljena fotografija Budle Baya v Angliji (isti avtor), ki s svojim vodoravnim obzorjem ponazarja umirjenost angleške pokrajine. To avtor lepo poveže z vremenom, ki doda modre (umirjene) barve.

View fullsize

View fullsize

Za konec

Linije so mnogokrat zanemarjanje s strani fotografskih priročnikov, vodičev o kompoziciji itd. Velikokrat se ti osredotočijo le na »pravilo tretjin« in to je po večini to. Ampak kompozicija je mnogo več, kot postavljanje subjekta v eno od tretjin. Saj je tudi logično. Če bi morala vsaka dobra fotografija slediti le pravilu tretjin, potem bi vse zgledale več ali manj enako.

A je fotografija res umetnost?

Zakaj mnogi ljudje ne jemljejo fotografije kot umetnost? Oziroma bolj pomembno vprašanje bi bilo, ali je fotografija sploh umetnost? Je fotograf, človek ki samo pritiska na sprožilec umetnik? Ga to res dela umetnika? Zakaj bi kdo kupil Rhein II za 2,7 milijona britanskih funtov?

Cindy Sherman, Untitled #96, 1981

Fotografija je bila skozi desetletja umetnost drugega tira. Umetnost, ki jo mnogi niso imeli za umetnost, saj pritiskanja na sprožilec pač ne moremo imeti za umetnost. A tako kot slikanje ni samo drgnjenje čopiča po platnu, tudi fotografiranje ni samo pritiskanje na sprožilec. Obe umetnosti, fotografija in slikarstvo, sta si zelo podobni in sledita mnogim podobnim tehnikam in verjetno je ravno to razlog, da sta v preteklosti bile neke vrste "umetniški boj".

Če se v fotografijo malo bolj poglobimo, hitro odkrijemo mnoge fotografije, ki prikazujejo človekovo dojemanje okolice, njegova čustva in odnos do sveta. In s tem fotografije že od ranih začetkov fotografskega ustvarjanja, kažejo znake umetnostni in umetniškega izražanja. A če želimo zares razumeti globino izražanja, ki ga dosežemo s pomočjo fotografije se moramo vrniti v preteklost, v 19.st.

My grandchildren, Julia Margaret Cameron

Geneza fotografije kot umetnosti

Prva vprašanja o tem ali je fotografija sploh umetnost, so stara toliko kot fotografija sama. Prvi proti argumenti fotografiji kot umetnosti, so se nanašali na to, da je le ta preveč resničnična. Fotografijo so takrat videli kot ultimativno resničnost, nekaj kar je absolutno in brez fotografovega vpliva.

Richard Learoyd

Tak koncept mišljenja nam je v sodobnem svetu precej tuj, saj sami živimo v svetu "instagramabilnega lifestayla", ki s fotografijo manipulira, da pokaže le lepše koščke življenja posameznika. Taka uporaba fotografije, je po svoje tudi nekakšne vrste umetnost, saj v marsikom vzbudi različna čustva in estetska zadovoljstva. Poleg tega pa je sodobnemu fotografu na voljo vsem precej poznan Photoshop, ki tako pusti fotografu popolnoma proste roke pri manipulaciji s fotografijo.

A v preteklosti se je s fotografijo veliko težje manipuliralo. V sredini 20. st. je fotografija še vedno veljala za zelo "neumetniški medij". Dokumentarizem in prikazovanje realnosti, sta bili dve močnejši lastnosti, ki so ju pripisovali fotografiji in tako so artistične fotografije tistega časa, postale le "geto" tedanjega fotografskega ustvarjanja.

Prvi večji preskok v svet "fine art-a" je za fotografijo prišel šele pred kratkim. Ko je bila fotografija Rhein II, 8.11.2011 prodana za 2,7 milijona denarnih enot z portretom britanske kraljice, je bil to eden od ključnih trenutkov v fotografiji. Lahko bi rekli, da je bil celo prelomen.

Mogoče celo žalostno, da neka umetnost postane umetnost, na podlagi denarnega prispevka bogatega zemljana, a taka je realnost v kateri živimo. Denar potiska svet naprej in umetnost pri tem ni izjema.

Galerije in fotografija

Pomemben vpliv na človeški pogled na umetnost imajo brez dvoma tudi galerije. Le te so glavni hram umetniških del in po svoje določajo kaj je umetnost in kaj ni. Če bolj na hitro pogledamo bi lahko rekli, da če je nekaj postavljeno v galeriji potem je to definitivno umetnost.

Ena od prelomnejših fotografskih razstav, ki je postavila fotografijo v umetniške vode, je bila definitivno razstava nacionalne galerije v Londonu z naslovom Seduced by Art: Photography Past and Present (približen prevod bi bil, Zapeljani od umetnosti: fotografija preteklosti in sedanjosti). V dotični razstavi se izbrana dela navezujejo na povezavo med slikarstvom in umetnostjo ter to razliko s primerjanjem zmanjšujejo. Vsaka fotografija je prestavljena s podobnim slikarskim delom, kar spodbuja sprejemanje fotografije kot resničnega umetniškega medija in zmanjšuje prepad, ki nastane zaradi uporabe različnih tehnik, pri slikarstvu in fotografiji.

The great wave, Gustave Le Gray

The Tempest, Peder Balke

Zgoraj je fotografija Gustava Le Graya, postavljena ob bok norveškemu slikarju Pederu Balki. O umetniški vrednosti dela mora vsak prisoditi pri sebi, saj je to konec koncev spet subjektivno mnenje, a podobnosti med obema deloma niso zanemarljive. V obzir moramo vzeti tudi to, da je fotografija nastala v sredini 19. st. in da je bil Gustav eden od pionirjev fotografije.

Pinakothek der Moderne v Münchenu

Da celotno stvar zaključim sem si izbral anekdoto s Pinakothek der Moderne iz Münchna

Po krajšem pregledu razstav po galeriji, sva z mamo končno našla eno fotografsko. Seveda sem hitro hitel pogledat kaj razstavljajo in glej mogoče celo malo preblizu… Ker sem preblizu opazoval detajle na fotografiji, se je sprožil varnostni sistem in začelo je malo piskat, varnostnik je pritekel mimo… Na koncu vse brez večjih problemov. Hitro sem se pobral naprej gledat druge fotografije in tisto piskajočo pustil na miru. Pa še zdela se mi ni posebej zanimiva.

Komaj v hotelski sobi sem ugotovil, da sem sprožil alarm na fotografiji Rhein II, Andreasa Gurskyja. Ta je bila tista, ki je na dražbi dosegla ceno 2,7 milijona evrov.

In verjetno je razlog zakaj se je o umetnosti tako težko pogovarjati, ravno ta, da je le ta popolnoma subjektivna. Fotografija brez dvoma je umetnost, saj dobra fotografija v gledalcu pusti čustven odtis in si jo le ta zapomni. A ni nujno, da je ta odtis pri vseh enak. Sam nebi pustil za 2,7 milijona britanskih funtov velike luknje v žepu, da bi na steno obesil Rhein II (kot da je to sploh možno J), a nekdo je.

In ravno v tem je čar umetnosti.

Viri in nadaljnje branje:

• https://www.theguardian.com/artanddesign/2012/oct/19/photography-is-it-art

• https://contrastly.com/photography-art-form/

• https://www.ielts-mentor.com/reading-sample/academic-reading/3243-is-photography-art

Negativen prostor na fotografijah

Zakaj bi kdo pustil toliko praznega prostora na fotografiji? Kaj ne, da more bit čim več subjekta na fotografiji, da je boljša? Čemu ves “prazen prostor” na fotografijah? Je res manj, več?

Josef Hoflehner - Boundary Trees, Japan, 2012

Negativen prostor v slikarstvu

Slika polna tako imenovanega praznega prostora. In vseeno se proda za 17mil evrov. Zakaj?

No, v to se ne bomo spuščali danes a vseeno je človekovo občudovanje negativnega prostora na fotografijah in ostalih umetniških delih neizpodbitno. Poglejmo si, kdaj in kako ga uporabiti v fotografiji.

White painting (ang. Bela slika) Roberta Rauschenbergerja

Kaj sploh je negative space/prazen prostor?)

Negativen prostor je prostor na fotografiji, ki predstavlja ozadje in le to ločuje od subjekta. Je prostor, ki je po eni strani na fotografiji neizkoriščen, a v bistvu pa sestavlja pomemben čustveni del fotografije.

V fotografiji negativen prostor težje dosežemo kot npr. v slikarstvu. V slikarstvu že začnemo z belim platnom, ki samo po sebi predstavlja sam negativen prostor in potem subjekte nanašamo na platno. V fotografiji je proces ravno obraten, saj v želji, da bi prišli do negativnega prostora, subjekte oz. motnje na fotografiji poskušamo eliminirati.

Tako imamo fotografije z veliko negativnega prostora velikokrat za minimalistične, saj prikazujejo le bistvo. Z veliko negativnega prostora lahko tako pokažemo gledalcu, kaj je tisto najpomembnejše na fotografiji, na kar bi se moral osredotočiti.

Arnold Newman, New York, NY, 1946

Marko Pleterski, avgust 2020

Zakaj je uporaba negativnega prostora pozitivna?

Z uporabo negativnega prostora dosežemo, da lahko elementi na fotografiji zadihajo. S tem pridobimo občutek lahkotnosti na fotografiji, celo zračnosti. Take fotografije so zato po navadi »lažje« in jih gledamo bolj sproščeno, ter lažje uživamo ob njih.

Seveda pa se da negativni prostor uporabit za prikaz bolj resnih stvari. Z njim lahko ustvarimo občutek osamljenosti, ter pokažemo kontrast med fotografiranim subjektom in ozadjem. Lahko pomanjšamo subjekt in tako pokažemo »premoč« tistega, kar ga obdaja. To velikokrat zasledimo v gorniški, plezalski, alpinistični fotografiji, ko želijo fotografi pokazati človekovo majhnost v primerjavi z goro.

Bolj kot pomikamo subjekt proti robu fotografije, bolj ga poudarjamo. Večjo zgodbo in večjo moč dobi s tem. Tako dobimo rahlo paradoksalen primer, ko manjšamo subjekt. Lahko bi rekli, da manjši kot je subjekt na fotografiji, večji je. Mišljeno v smislu, da manjši subjekt z veliko negativnega prostora dobi na fotografiji večji pomen in bolj pomemben postane.

Tako lahko zaključimo, da je uporaba negativnega prostora ena izmed tehnik, ki jo bi moral poznati vsak fotograf, saj lahko v pravem trenutku prinese izjemne rezultate.

*naslovna fotografija je delo Josefa Hoflehnerja

Viri in nadaljnje branje:

• https://photographylife.com/negative-space-in-photography

• https://expertphotography.com/negative-space-photography/

• https://www.photographymad.com/pages/view/understanding-and-using-negative-space-in-photography

Črno-bela tehnika v sodobni fotografiji

Je ta »staromodna« tehnika res še pomembna? Kakšno mesto sploh zaseda črno-bela tonska lestvica v sodobni fotografiji? Zakaj sploh? Na spletu lahko najdemo veliko »tutorialov« kako fotografirat črno-belo, a zakaj sploh? Zakaj bi fotografirali v črno-beli tehniki če obstaja barvna fotografija?

View fullsize

Marko Pleterski, julij 2018

Zgodovina

Če se spustimo v zgodovino, ne moremo zanikati, da je črno-bela tehnika pustila velik odtis v zgodovini fotografije. Od začetkov, ko je bila to edina možnost, do danes, ko barve na fotografiji določamo po našem osebnem okusu. Tudi po tem, ko je barvna fotografija že prišla v javno uporabo, je črno-bela fotografija zasedla svoj prostor. Predvsem je s črno-belo fotografijo ostajal povezan veliko manjši strošek nastanka fotografije ter tako imenovan klasičen videz.

View fullsize

Ansel Adams

Ampak zakaj sploh?

Velikokrat se med fotografi pojavi vprašanje, kdaj pretvoriti barvno fotografijo v črno-belo, a manjkrat zakaj bi to sploh naredili. Čeprav je mnogim črno-bela fotografija pri srcu niso vsi takega mnenja. Mnogi zatrjujejo, da je črno-bela fotografija zastarela in da v modernem svetu ni razloga za uporabo le te. Z barvami lahko svet predstavimo na bolj realističen način. Poleg tega pa naj bi z barvnimi fotografijami lažje povedali zgodbo, saj naj bi z barvami lahko več izrazili.

Na »pro črno-beli« strani pa se znajdejo argumenti, da črno-bela predstavlja fotografijo v bolj umetniški luči in da imajo črno-bele fotografije več karakterja, prikažejo več čustev itd.

 »Črna stran« črno-bele fotografije

Na žalost velikokrat črno-belo fotografijo fotografi uporabljamo za »izhod v sili«. Marsikatera fotografija, ki je doživela previsok ISO in je zaradi tega preveč zrnata, se znajde pod izjavo »damo u črno-belo in bo bulše, dej«. In ja, to velikokrat tudi pomaga rešiti nastalo situacijo, ampak s tako črno-belo fotografijo, definitivno ne dosežemo neke visoke umetniške vrednosti.

Črno-bela fotografija dobi vrednost, ko fotografiramo za črno-belo in ne samo neuspelih fotografij spreminjamo v črno-bele.

»Bela stran« črno-bele fotografije

Ena od nalog fotografa je, da s fotografije odstrani moteče elemente in se čim bolj približa bistvu fotografije. Včasih pa je ravno barva ta moteči element. In s tem, ko odstranimo barvo, pustimo prostor kompoziciji, kontrastom, sencam, ujetem trenutku in jim tako damo večjo vrednost.

Ansel Adams, eden največjih fotografov vseh časov je rekel:

In če res želimo videti bistvo črno-bele fotografije moramo pogledati, k ljudem, ki so naredili črno-belo fotografijo to kar je danes.

Ansel Adams, Ray Metzker, Martine Franck, Robert Frank

Na vseh zgornjih fotografijah lahko vidimo, da je bila fotografija »fotografirana črno-belo« in ne samo pretvorjena v črno belo po nastanku (v času zgoraj omenjenih fotografov tak postopek sploh še ni bil mogoč). Tako nam fotografije jasno poudarjajo glavne elemente črno-bele tehnike:

View fullsize

Sebastiao Salgado

Na črno-beli fotografiji pridejo sence veliko bolj do izraza. Imajo veliko večjo moč in bolj zadržijo pogled, kot pri istih nastavitvah v barvni tehniki. Na drugi strani pa imamo svetle tone, ki so prav tako pomembni. Pri variacijah tonov moramo biti previdni, saj lahko že majhne spremembe močno vplivajo na končni rezultat.

V odnosu svetlih in temnih tonov tako pridemo do kontrasta. Velikokrat ga poudarjamo, saj z njim poudarimo dinamiko fotografije in zato začnejo črno-bele fotografije bolj izstopati. Na drugi strani pa fotografije z manjšim kontrastom delujejo enako dobro, a nam ponudijo bolj blag in mehkejši videz. Tako moramo predvsem paziti, da se z močnim kontrastom ne oddaljimo preveč od bistva fotografije (npr. da fotografije nežnega pomladanskega jutra ne spremenimo v črno-belo z močnimi kontrasti).

View fullsize

Josh S. Rose

A črno-bela fotografija je vseeno le več, kot le tonska lestvica. Tako pridemo do oblik, ki na črno-beli fotografiji določajo kaj nek predmet je, saj ob tem barva ne more pomagati. Od osnovnih oblik (kot so krog in kvadrat) do kompleksnih, postane oblika primarni način skozi katerega opazovalec določi, kaj je na fotografiji in kaj sploh vidi. Ampak kako so oblike razporejene je spet povsem nova zgodba, zgodba o kompoziciji, kateri bi lahko posvetili celoten zapis. Pomembno je, da ob fotografiji čutimo, da je vse na svojem mestu in da je z namenom fotografirano točno na tak način in ne na drugačen. To nas pripelje do tega, da »razmišljamo črno-belo« saj imajo elementi na črno-beli fotografiji drugačno moč in jih zato tudi drugačno razporedimo.

Sebastiao Salgado

In na koncu nam ostanejo še čustva… Nam naša končna fotografija kaj pove? Se človek ob fotografiji ustavi in jo dvakrat pogleda?

Če je odgovor nikalen, potem po mojem mnenju definitivno nismo naredili dovolj za dobro fotografijo. Končni izdelek mora gledalcu pustiti vtis ter misel,

da je videl nekaj, kar je bilo vredno videti, in ne le še ene črno-bele fotografije…

Viri in nadaljnje branje: 

https://medium.com/s/the-photographers-almanac/mastering-black-and-white-photography-2b723f794b59

https://www.bwvision.com/defense-black-white-photography/

https://photographylife.com/black-and-white-photography