A je fotografija res umetnost?
Zakaj mnogi ljudje ne jemljejo fotografije kot umetnost? Oziroma bolj pomembno vprašanje bi bilo, ali je fotografija sploh umetnost? Je fotograf, človek ki samo pritiska na sprožilec umetnik? Ga to res dela umetnika? Zakaj bi kdo kupil Rhein II za 2,7 milijona britanskih funtov?
Cindy Sherman, Untitled #96, 1981
Fotografija je bila skozi desetletja umetnost drugega tira. Umetnost, ki jo mnogi niso imeli za umetnost, saj pritiskanja na sprožilec pač ne moremo imeti za umetnost. A tako kot slikanje ni samo drgnjenje čopiča po platnu, tudi fotografiranje ni samo pritiskanje na sprožilec. Obe umetnosti, fotografija in slikarstvo, sta si zelo podobni in sledita mnogim podobnim tehnikam in verjetno je ravno to razlog, da sta v preteklosti bile neke vrste "umetniški boj".
Če se v fotografijo malo bolj poglobimo, hitro odkrijemo mnoge fotografije, ki prikazujejo človekovo dojemanje okolice, njegova čustva in odnos do sveta. In s tem fotografije že od ranih začetkov fotografskega ustvarjanja, kažejo znake umetnostni in umetniškega izražanja. A če želimo zares razumeti globino izražanja, ki ga dosežemo s pomočjo fotografije se moramo vrniti v preteklost, v 19.st.
My grandchildren, Julia Margaret Cameron
Geneza fotografije kot umetnosti
Prva vprašanja o tem ali je fotografija sploh umetnost, so stara toliko kot fotografija sama. Prvi proti argumenti fotografiji kot umetnosti, so se nanašali na to, da je le ta preveč resničnična. Fotografijo so takrat videli kot ultimativno resničnost, nekaj kar je absolutno in brez fotografovega vpliva.
Richard Learoyd
Tak koncept mišljenja nam je v sodobnem svetu precej tuj, saj sami živimo v svetu "instagramabilnega lifestayla", ki s fotografijo manipulira, da pokaže le lepše koščke življenja posameznika. Taka uporaba fotografije, je po svoje tudi nekakšne vrste umetnost, saj v marsikom vzbudi različna čustva in estetska zadovoljstva. Poleg tega pa je sodobnemu fotografu na voljo vsem precej poznan Photoshop, ki tako pusti fotografu popolnoma proste roke pri manipulaciji s fotografijo.
A v preteklosti se je s fotografijo veliko težje manipuliralo. V sredini 20. st. je fotografija še vedno veljala za zelo "neumetniški medij". Dokumentarizem in prikazovanje realnosti, sta bili dve močnejši lastnosti, ki so ju pripisovali fotografiji in tako so artistične fotografije tistega časa, postale le "geto" tedanjega fotografskega ustvarjanja.
Prvi večji preskok v svet "fine art-a" je za fotografijo prišel šele pred kratkim. Ko je bila fotografija Rhein II, 8.11.2011 prodana za 2,7 milijona denarnih enot z portretom britanske kraljice, je bil to eden od ključnih trenutkov v fotografiji. Lahko bi rekli, da je bil celo prelomen.
Mogoče celo žalostno, da neka umetnost postane umetnost, na podlagi denarnega prispevka bogatega zemljana, a taka je realnost v kateri živimo. Denar potiska svet naprej in umetnost pri tem ni izjema.
Galerije in fotografija
Pomemben vpliv na človeški pogled na umetnost imajo brez dvoma tudi galerije. Le te so glavni hram umetniških del in po svoje določajo kaj je umetnost in kaj ni. Če bolj na hitro pogledamo bi lahko rekli, da če je nekaj postavljeno v galeriji potem je to definitivno umetnost.
Ena od prelomnejših fotografskih razstav, ki je postavila fotografijo v umetniške vode, je bila definitivno razstava nacionalne galerije v Londonu z naslovom Seduced by Art: Photography Past and Present (približen prevod bi bil, Zapeljani od umetnosti: fotografija preteklosti in sedanjosti). V dotični razstavi se izbrana dela navezujejo na povezavo med slikarstvom in umetnostjo ter to razliko s primerjanjem zmanjšujejo. Vsaka fotografija je prestavljena s podobnim slikarskim delom, kar spodbuja sprejemanje fotografije kot resničnega umetniškega medija in zmanjšuje prepad, ki nastane zaradi uporabe različnih tehnik, pri slikarstvu in fotografiji.
The great wave, Gustave Le Gray
The Tempest, Peder Balke
Zgoraj je fotografija Gustava Le Graya, postavljena ob bok norveškemu slikarju Pederu Balki. O umetniški vrednosti dela mora vsak prisoditi pri sebi, saj je to konec koncev spet subjektivno mnenje, a podobnosti med obema deloma niso zanemarljive. V obzir moramo vzeti tudi to, da je fotografija nastala v sredini 19. st. in da je bil Gustav eden od pionirjev fotografije.
Pinakothek der Moderne v Münchenu
Da celotno stvar zaključim sem si izbral anekdoto s Pinakothek der Moderne iz Münchna
Po krajšem pregledu razstav po galeriji, sva z mamo končno našla eno fotografsko. Seveda sem hitro hitel pogledat kaj razstavljajo in glej mogoče celo malo preblizu… Ker sem preblizu opazoval detajle na fotografiji, se je sprožil varnostni sistem in začelo je malo piskat, varnostnik je pritekel mimo… Na koncu vse brez večjih problemov. Hitro sem se pobral naprej gledat druge fotografije in tisto piskajočo pustil na miru. Pa še zdela se mi ni posebej zanimiva.
Komaj v hotelski sobi sem ugotovil, da sem sprožil alarm na fotografiji Rhein II, Andreasa Gurskyja. Ta je bila tista, ki je na dražbi dosegla ceno 2,7 milijona evrov.
In verjetno je razlog zakaj se je o umetnosti tako težko pogovarjati, ravno ta, da je le ta popolnoma subjektivna. Fotografija brez dvoma je umetnost, saj dobra fotografija v gledalcu pusti čustven odtis in si jo le ta zapomni. A ni nujno, da je ta odtis pri vseh enak. Sam nebi pustil za 2,7 milijona britanskih funtov velike luknje v žepu, da bi na steno obesil Rhein II (kot da je to sploh možno J), a nekdo je.
In ravno v tem je čar umetnosti.