Onkraj pravil kompozicije
Kompozicija je ena od stvari s katerimi se sreča vsakdo, ki se sreča s fotografijo. Po mojem mnenju je to tudi ena pomembnejših tematik na področju fotografije. Pod tem imenom nas večina pozna mnogo pravil (pravilo tretjin, pravilo lihih itd.) in idej, kako naj bi postavljali objekte znotraj fotografij a to kljub temu to ni vse, kar kompozicija obsega.
Finn Beales
Kaj pritegne našo pogled?
Kot fotografi želimo človeški pogled voditi po fotografiji in tako ustvariti neko navidezno urejenost, ki dela fotografijo prijetno na pogled. To lahko naredimo na štiri načine, ki so jih potrdile znanstvene metode. To so:
Najbolj svetel element
Najbolj saturirana barva
Območje z največjim kontrastom
Človeški obrazi
Za potrditev zgornjih tez, si poglejmo par fotografij in jih analizirajmo.
Ob pogledu na zgornjo fotografijo lahko opazimo, da naš pogled zanese proti Tomažu, ki je modro oblečen v desnem spodnjem kotu fotografije. Ta del fotografije je najsvetlejši, saj ga osvetljuje žarek, po katerem potuje naš pogled do Tomaža. Poleg tega, da je to najsvetlejši del, je to tudi del z največjo barvno saturacijo, saj sta modra obleka in oranžna čelada, dve najbolj saturirani območji na fotografiji. Potem naš pogled odnese proti levi strani fotografije, kjer se nahaja drugi najbolj saturiran del, rdeče obleke naše male skupinice. Tako lahko vidimo, da se zgornja analiza fotografije sklada z točkami, ki smo jih navedli zgoraj. A ena ni nobena, kot pravijo. Zato si poglejmo še eno analizo. :)
Zgornja fotografija je črno bela in zato točka o saturiranosti barv že v začetku odpade, a kljub temu si lahko pogledamo 1 in 3 točko.
Na fotografiji sem hotel usmeriti gledalčev pogled proti nastopajočemu in pokazati njegovo majhnost v dvorani polni ljudi. Pri prvem so mi v veliki meri pomagali že lučkarji, ki so nastopajočega ustrezno osvetlili in tako dosegli, da so se ljudje osredotočili na nastop in ne na dogajanje v dvorani. Pri tem pripomore tudi to, da ima nastopajoči belo srajco in se tako lepo loči od črnega ozadja, ki ga obdaja.
Njegovo majhnost pa pokažemo z minimalističnim pristopom do fotografiranja. Ko ga obdamo s črno okolico, dosežemo da ga kot gledalci vidimo majhnega in tako pokažemo kontrast med njim in dvorano, polno poslušalcev.
Kaj pa pravila?
A to pomeni, da moramo opustiti učenje fotografskih pravil, kot je na primer pravilo tretjin, in se zanašati le na intuicijo? Na kratko, ne. Pravila so še vedno uporabna in vsakdo jih zavestno občasno uporabi. Pomagajo nam v težjih situacijah, ko smo pod stresom ipd. Pomembno je le to, da se pravil ne držimo “kot pjanc plota” ampak si pustimo odplavati v svet naše intuicije in kreative.