Onkraj pravil kompozicije
A so res ta pravila vse, kar ima kompozicija za ponudit? Moram vedno upoštevati pravilo tretjin? Kaj niso pravila zato, da se kršijo? Zakaj pa sploh morem poznat pravila o kompoziciji?
Kompozicija je ena od stvari s katerimi se sreča vsakdo, ki se sreča s fotografijo. Po mojem mnenju je to tudi ena pomembnejših tematik na področju fotografije. Pod tem imenom nas večina pozna mnogo pravil (pravilo tretjin, pravilo lihih itd.) in idej, kako naj bi postavljali objekte znotraj fotografij a to kljub temu to ni vse, kar kompozicija obsega.
Finn Beales
Kaj pritegne našo pogled?
Kot fotografi želimo človeški pogled voditi po fotografiji in tako ustvariti neko navidezno urejenost, ki dela fotografijo prijetno na pogled. To lahko naredimo na štiri načine, ki so jih potrdile znanstvene metode. To so:
Najbolj svetel element
Najbolj saturirana barva
Območje z največjim kontrastom
Človeški obrazi
Za potrditev zgornjih tez, si poglejmo par fotografij in jih analizirajmo.
Ob pogledu na zgornjo fotografijo lahko opazimo, da naš pogled zanese proti Tomažu, ki je modro oblečen v desnem spodnjem kotu fotografije. Ta del fotografije je najsvetlejši, saj ga osvetljuje žarek, po katerem potuje naš pogled do Tomaža. Poleg tega, da je to najsvetlejši del, je to tudi del z največjo barvno saturacijo, saj sta modra obleka in oranžna čelada, dve najbolj saturirani območji na fotografiji. Potem naš pogled odnese proti levi strani fotografije, kjer se nahaja drugi najbolj saturiran del, rdeče obleke naše male skupinice. Tako lahko vidimo, da se zgornja analiza fotografije sklada z točkami, ki smo jih navedli zgoraj. A ena ni nobena, kot pravijo. Zato si poglejmo še eno analizo. :)
Zgornja fotografija je črno bela in zato točka o saturiranosti barv že v začetku odpade, a kljub temu si lahko pogledamo 1 in 3 točko.
Na fotografiji sem hotel usmeriti gledalčev pogled proti nastopajočemu in pokazati njegovo majhnost v dvorani polni ljudi. Pri prvem so mi v veliki meri pomagali že lučkarji, ki so nastopajočega ustrezno osvetlili in tako dosegli, da so se ljudje osredotočili na nastop in ne na dogajanje v dvorani. Pri tem pripomore tudi to, da ima nastopajoči belo srajco in se tako lepo loči od črnega ozadja, ki ga obdaja.
Njegovo majhnost pa pokažemo z minimalističnim pristopom do fotografiranja. Ko ga obdamo s črno okolico, dosežemo da ga kot gledalci vidimo majhnega in tako pokažemo kontrast med njim in dvorano, polno poslušalcev.
Kaj pa pravila?
A to pomeni, da moramo opustiti učenje fotografskih pravil, kot je na primer pravilo tretjin, in se zanašati le na intuicijo? Na kratko, ne. Pravila so še vedno uporabna in vsakdo jih zavestno občasno uporabi. Pomagajo nam v težjih situacijah, ko smo pod stresom ipd. Pomembno je le to, da se pravil ne držimo “kot pjanc plota” ampak si pustimo odplavati v svet naše intuicije in kreative.
Linije ki so, a jih ni
Kaj sploh so vsiljene linije na fotografiji? Kako ustvarimo te linije? Kakšen je pomen teh linij? A so te linije uporabljali že v slikarstvu ali je to neka nova iznajdba?
Kaj sploh so vsiljene linije na fotografiji? Kako ustvarimo te linije? Kakšen je pomen teh linij? A so te linije uporabljali že v slikarstvu ali je to neka nova iznajdba?
Robert Frank
Če ste začeli z branjem o fotografskih linijah in črtah v tem članku, vam priporočam, da prvo skočite na članek Linije in črte po fotografsko in se potem vrnete na tega. Če pa ste slednjega že prebrali oziroma ne marate, da vam kdo ukazuje, potem pa veselo berite naprej.
Za začetek se ponovno vračamo v primerjavo slikarstva in fotografije. Na spodnji sliki Jeana-Baptistea Greuzea lahko opazimo uporabo vsiljenih linij. Samo gibanje od leve proti desni strani, dela sliko bolj dinamično in usmerja naš pogled. Postavitev figur z iztegnjenimi rokami, ki kažejo proti sredini slike tako usmerjajo naš pogled, da v začetku opazimo le dva gospoda, ki kažeta drug proti drugemu, šele potem pa skupino deklic, ki ju rotijo naj nehata.
Tako Jean z spretno uporabo linij povede naš pogled po sliki, čeprav nobene od teh linij v resnici ni. Vse nastanejo le v naši glavi.
Jean-Baptiste Greuze
Torej če bi pogledali definicijo vsiljenih linij v fotografiji, bi lahko rekli, da so to linije, ki so prisotne a ne v fizični obliki. Le te usmerjajo naš pogled in nas vodijo čez fotografijo/sliko. Večinoma usmerjajo naš pogled, da si fotografijo pogledamo v takem zaporedju kot si je avtor zamislil.
Ray Metzker
Ampak kako sploh ustvarimo vsiljene linije?
Fotografija na desni (avtor Ray Metzker) nam to pokaže na najbolj minimalističen način, kar se da. Na popolnoma črnem ozadju nam pokaže figuro človeka v beli uniformi, ki hodi proti vhodu v avtobus. Samo njegovo gibanje ustvarja linijo med vrati, ki jih ne vidimo in med njim samim in zato je verjetno to eden izmed najbolj čistih primerov uporabe vsiljenih linij.
Poleg gibanja lahko vsiljene linije ustvarimo z uporabo pogledov. Primer tega je fotografija Gottharda Schuha, v kateri vidimo povezovanje pogleda kmeta s konji. Tako že sama poševna linija nakazuje gibanje v fotografiji, ki ga potrdita konja v gibanju.
Gotthard Schuh
V zaključku bi lahko rekli, da je pomembno, da poznamo moč vsiljenih linij iz dveh razlogov. Kot prvo lahko z njihovo pomočjo usmerjamo pogled po fotografiji in tako pokažemo dele fotografije prej kot druge, pa čeprav so v resnici vsi elementi enako vidni.
Drugi pomemben dejavnik je, da ne uničimo svoje dobre fotografije z napačno uporabo linij. Kompozicija je kot hišica iz kart, ki se lahko ob nepravem premiku hitro poruši. Bolj kot ne je dobro, da vemo, da je tudi vsiljena linija lahko razlog, zakaj neka fotografija deluje, druga pa ne.
Linije in črte po fotografsko
A je črta samo majhen pravokotnik? Kako vplivajo različne linije na fotografijo? Dejansko je več različnih vrst črt v fotografiji? In dejansko so tudi razlike v tem, kaj naredijo na fotografiji?
A je črta samo majhen pravokotnik? Kako vplivajo različne linije na fotografijo? Dejansko je več različnih vrst črt v fotografiji? In dejansko so tudi razlike v tem, kaj naredijo na fotografiji?
Matt Black
Črta je eden od osnovnih elementov kompozicije. V slikarstvu predstavlja tudi začetek ustvarjanja, saj če poenostavimo, je slikanje le nizanje številnih linij, črt. Na področju fotografije je zadeva rahlo obrnjena, saj fotografi iščejo linije v fotografijah in jih ne ustvarjajo, a pomembnost linij se s tem ne zmanjša.
Kljub temu je linija, najbolj abstrakten in fizično neobstoječ pojem v kompoziciji. Zakaj? Ker linija predstavlja le mejo med dvema različnima vzorcema. To si lažje predstavljamo če sami sebe vprašamo: »kdaj postane črta lik in ni več samo črta?«.
A kljub abstraktni naravi črte oziroma linije, predstavlja ta ključen element na fotografijah. V osnovi poznamo 5 različnih vrst linij. To so:
Navpične
Diagonalne
Vodoravne
Organske
Vsaka vrsta linije ima svoje karakteristike in daje fotografijam svojevrsten občutek, a kljub temu nam v osnovi vse linije omogočajo določene celostne tehnike. V to lahko štejemo, da z linijo razpolovimo fotografijo, jo mogoče razdelimo na več delov.
Henri Cartier-Bresson
Slednja tehnika je lepo vidna na desni fotografiji. Na njej Henri Cartier-Bresson odločno razpolavlja dve ženski in jih na ta način odtujuje, postavlja vsako v svoj kontekst.
Druga pomembna prvina linij je usmerjanje pogleda. Z pravilno uporabo linij lahko gledalčev pogled zadržimo na fotografiji in usmerimo njegovo pozornost v določen subjekt. Tako linije imenujemo vodilne črte oz. leading lines.
Na primeru lahko vidimo kako je vodilne linije uporabil Thomas Hoepker. Črta, ki razmejuje sipine in nebo nas elegantno pripelje do subjekta, ki je postavljen v spodnjo levo četrtino. Tako nas fotografija popelje po tej liniji, ki je prijetna našemu očesu.
Thomas Hoepker
Zied Ben Romdhane
Poleg tega so vodilne linije pomembne, ker nam dajejo občutek perspektive oz. pomanjkanje le te. Primer uporabe za prikazovanje globine in perspektive bi bila spodnja fotografija, Zieda Bena Romdhane.
Prvo kar opazimo na fotografiji so brez dvoma železniški tiri. Ti vodijo naš pogled skozi fotografijo proti središču fotografije in nam dajejo iluzijo perspektive, kljub temu, da je fotografija objekt dvodimenzionalne razsežnosti.
Wile E. Coyote in Road Runner
Mogoče nam idejo linij, ki kažejo perspektivo še boljše prikaže ena od legendarnih risank Looney Tunesov v kateri Wile E. Coyote skuša prelisičiti Road Runnerja, da bi se zaletel v zid. Seveda neuspešno.
Vrste linij
V fotografiji poznamo v osnovi 5 različnih vrst linij, kot že zgoraj povedano. V teh razmišljanjih, si bomo podrobneje ogledali navpične, vodoravne, diagonalne in organske linije. Vsiljene linije, pridejo na vrsto naslednjič.
Najbolj pogoste in najbolj opazne so brez dvoma navpične linije, ki prevladujejo v arhitekturni fotografiji. TE predstavljajo red in urejenost. Občasno lahko z njimi ponazorimo tudi moč, še posebej če opazujemo fotografijo zgradbe z žabje perspektive.
Hiroshi Sugimoto
Če poznamo navpične, poznamo tudi vodoravne. Te je najverjetneje najpodrobneje raziskal japonski fotograf, Hiroshi Sugimoto. Ta s svojimi fotografijami morskega obzorja ponazarja umirjenost vodoravnih linij.
Če z vodoravnimi linijami prikazujemo določeno umirjenost, potem so diagonale popolno nasprotje. Slednje lahko s pridom uporabimo za dodajanje energije fotografijam. To je lepo vidno na spodnji fotografiji Roberta Franka, ki je rahlo nagnjena. Ko pogledamo fotografijo, nam ta predstavi določeno gibanje in lahko celo začutimo, da se avtomobil na fotografiji premika. Tega ne bi zasledili, če bi bila fotografija fotografirana popolnoma vodoravno, saj v taki postavitvi delovala veliko bolj monotono in umirjeno.
Robert Frank
Med linijami, ki so vidne na fotografiji, pa poznamo tudi take, ki niso najbolj ravne. Te največkrat zasledimo v naravi in pokrajinski fotografiji.
Povezujemo jih z naključnostjo in lepoto narave, same po sebi pa nimajo neke fotografske moči (razen estetske). Organske linije najboljše uporabimo v povezavi z diagonalnimi, navpičnimi oziroma vodoravnimi linijami. Uporaba je pri tem odvisna od našega namena.
Spodaj imamo dva primera povezave med organskimi in ostalimi linijami.
Fotografija snega z Islandije (avtor Thomas Heaton) ima hribčke peska postavljene diagonalno, kar spodbuja dinamiko v fotografiji.
Ob njej je postavljena fotografija Budle Baya v Angliji (isti avtor), ki s svojim vodoravnim obzorjem ponazarja umirjenost angleške pokrajine. To avtor lepo poveže z vremenom, ki doda modre (umirjene) barve.
Za konec
Linije so mnogokrat zanemarjanje s strani fotografskih priročnikov, vodičev o kompoziciji itd. Velikokrat se ti osredotočijo le na »pravilo tretjin« in to je po večini to. Ampak kompozicija je mnogo več, kot postavljanje subjekta v eno od tretjin. Saj je tudi logično. Če bi morala vsaka dobra fotografija slediti le pravilu tretjin, potem bi vse zgledale več ali manj enako.
Ostali zapisi:
